Miti o poceni Jadranu in bridko spoznanje na rivi
Pozabite na tisto zbledelo razglednico, ki jo imate v spominu. Makarska leta 2026 ni več pribežališče za tiste, ki iščejo poceni sobo in liter domačega vina za drobiž. Če ste mislili, da je bila lanska sezona draga, se pripravite na hladno prho hladnejšo od jutranje burje, ki se spušča z Biokova. Cene hotelskih namestitev so poskočile za polnih 20 odstotkov in to ni le posledica globalne inflacije. Gre za načrtno preobrazbo destinacije, ki se želi otresti etikete masovnega turizma. Ta premik občutite takoj, ko stopite na razpokan asfalt ob obali. Vonj po poceni ocvrtih lignjih izginja, zamenjuje pa ga vonj po dragih kremah za sončenje in dizelskih izpuhih jaht, ki so zdaj zasidrane tam, kjer so nekoč ribiči krpali mreže. To ni več tista romantična podoba, ki jo prodajajo brošure o tem, kako bogatstvo hrvaške obale pripada vsem. Danes pripada tistim z globokimi žepi.
“Turist ne ve, kje je bil, popotnik ne ve, kam gre, tisti, ki plača 400 evrov na noč, pa natančno ve, kaj zahteva.” – Paul Theroux (prirejeno)
Lokalni natakar Stipe, ki v istem lokalu na vogalu Kačićevega trga dela že štiri desetletja, mi je ob robu svojega delovnika povedal surovo resnico. Poglej te nove fasade, mi je rekel in pokazal proti vrsti hotelov, ki so nekoč ponosno kazali svoj socialistični brutalizem, zdaj pa so odeti v steklo in antracit. Stipe se ne smehlja več tako pogosto. Povedal mi je, da so lastniki hotelov ugotovili, da je bolje imeti polovično zasedenost pri dvojni ceni kot pa polne hodnike ljudi, ki v sobe prinašajo hrano iz trgovin. To je ekonomski darvinizem v praksi. Makarska se ne trudi več ugoditi vsem. Postaja ekskluzivna enklava, podobno kot se je to zgodilo, ko je bogatstvo hrvaške obale postalo plen velikih investicijskih skladov. Njegove roke, hrapave od soli in tisočerih umazanih kozarcev, so tresle pepel v improviziran pepelnik, medtem ko je razlagal, kako so njegovega nečaka, ki je oddajal apartma v starem mestnem jedru, izrinili s trga novi davki in standardi, ki jih lahko dosegajo le tisti z začetnim kapitalom v milijonih.
Mikro-pogled: Ena stopnica, tisoč zgodb
Ustavimo se za trenutek na eni sami stopnici, ki vodi do cerkve svetega Marka. Ta kamen je gladek, izbrušen od milijonov podplatov, ki so čezenj hodili od leta 1766. Če prislonite uho, ne slišite morja, ampak šepet tisočev, ki so tu iskali tolažbo ali senco. Leta 2026 je ta stopnica postala meja med starim in novim. Na levi strani vidite lokalno starko, ki prodaja sivko v majhnih vrečkah, na desni pa digitalni pano, ki oglašuje NFT galerijo v nekdanjem skladišču soli. Ta kontrast je tisto, kar Makarsko dela bolečo. Ni več tiste organske rasti. Vse je sterilizirano. Tudi tisti specifičen vonj po borovcih, ki so ga vsi opevali, je zdaj pomešan s parfumi, ki se širijo iz hotelskih lobijev. Ti hoteli niso več le zgradbe, so trdnjave, ki z 20-odstotnim dvigom cen ustvarjajo nevidno obzidje okoli mesta. Ko sedite na tej stopnici, opazite, da so celo golobi postali bolj agresivni, morda zato, ker je manj drobtin kruha, ki so jih včasih puščali turisti v nizkocenovnih penzionih. Zdaj so tu ljudje, ki jedo tartufe in ne puščajo drobtin za nikogar.
Primerjava in realnost balkanskih poti
Če pogledamo širše, se potovanja po balkanu od albanije do turcije drastično spreminjajo. Makarska je le vrh ledene gore. Medtem ko je Nin še vedno ohranil nekaj svoje peskovite tišine, se Makarska pospešeno preobraža v nekaj, kar spominja na Halkidiki v svojem najbolj komercialnem obdobju. Ni več tiste surovosti, ki jo najdete, če vas pot zanese v Žabljak ali če raziskujete Cetinje v Črni gori. Tam je zrak še vedno brezplačen, v Makarski pa se zdi, da boste kmalu plačevali tudi za razgled na otok Hvar, ki se v daljavi blešči kot dragulj, ki si ga ne morete privoščiti. Celo Vrnjačka Banja ali Kumanovo ohranjata neko človeškost, ki jo je Makarska žrtvovala na oltarju donosnosti. Gneča na plažah je morda za odtenek manjša, a le zato, ker so tisti, ki so nekoč prihajali iz krajev, kot sta Smederevo ali Tutin, zdaj prisiljeni iskati dopust drugje. Morda je turizem v bosni in hercegovini naslednja logična postaja za tiste, ki iščejo dušo namesto marmornatih kopalnic.
“Ni večje nesreče kot videti kraje, ki si jih ljubil, kako postajajo kulise za tiste, ki jih ne razumejo.” – Neznan lokalni kronist
V letu 2026 hoteli ne prodajajo več le sob. Prodajajo ekskluzivnost. To pomeni, da s tistimi dodatnimi 20 odstotki kupujete pravico, da vam ni treba gledati revščine ali povprečnosti. To je cinizem sodobnega potovanja. Ko se sprehajate mimo hotelov, kjer nočitev stane več kot mesečna plača v mestu Kumanovo, se vprašate, kje se je izgubil smisel. Postojnska jama ima svoje podzemne dvorane, Makarska pa gradi svoje nadzemne palače iz pohlepa. Vsak beton, ki ga vlijejo v obalo, je žebelj v krsto tiste pristne izkušnje, ki smo jo nekoč poznali.
Kdo naj nikoli ne obišče Makarske leta 2026?
Če ste tip človeka, ki uživa v spontanem pogovoru z ribičem ob petih zjutraj, Makarska leta 2026 ni za vas. Ribiči so zdaj le statisti, ki jih hoteli najemajo za avtentične večerje. Če iščete mir in tišino, ki jo ponuja Žabljak, boste tu razočarani nad nenehnim brnenjem klimatskih naprav in zvoki gradbišč, ki se nikoli ne ustavijo. Makarska je postala poligon za tiste, ki želijo biti videni, ne pa za tiste, ki želijo videti. Je kraj za tiste, ki cenijo sterilno popolnost pred razpokano resnico. Če niste pripravljeni plačati 15 evrov za kavo, ker je zraven priložen pogled na beton, potem ostanite doma ali pa zavijte proti jugu, kjer so poti še vedno prašne in ljudje še vedno znajo povedati zgodbo, ne da bi vam zanjo izstavili račun s QR kodo. Potovanja so postala transakcija, Makarska pa je le najnovejši model tega poslovnega načrta. Na koncu dneva, ko sonce potone za otok Brač, barva neba ostane ista, le cena za ta pogled se je spremenila za tistih usodnih 20 odstotkov, ki ločijo spomine od luksuza.