Makarska ni tisto, kar vidite na retuširanih Instagram fotografijah. Pozabite na sterilne podobe popolnega miru. Resnična Makarska leta 2026 je vroč beton, vonj po ocvrteh lignjih, ki se meša s slanim zrakom, in nenehen hrup turistov, ki iščejo svojo vnaprej plačano srečo. Večina ljudi pride sem, da bi se stisnila na tisti ozek pas prodnatih plaž, kjer se brisače prekrivajo kot luske na ribi. Mislijo, da poznajo to mesto, ker so enkrat pili kavo na rivi, a se motijo. Makarska ima svojo surovo, včasih skoraj agresivno naravo, ki jo Biokovo s svojo sivo, neusmiljeno maso potiska naravnost v objem Jadrana. To ni kraj za tiste, ki iščejo nežnost, ampak za tiste, ki razumejo moč kontrasta.
“Morje je vse. Njegov dih je čist in zdrav. Je neskončna puščava, kjer človek nikoli ni sam, saj čuti, kako življenje utripa na vseh straneh.” – Jules Verne
Lokalni ribič, ki ga vsi kličejo stric Ante, mi je nekoč, ko sva ob petih zjutraj sedela na pomolu, rekel nekaj, kar mi je ostalo v spominu. Rekel je, da borovci v Makarski niso tam zaradi sence, ampak zato, da poslušajo grehe turistov in jih s svojo smolo zalepijo v deblo. Ante pozna vsako skalo od tu do mesta, kjer se začne bogatstvo hrvaške obale, in trdi, da se pravi duh mesta skriva v tistih desetih minutah, ko se maestral umiri, preden nastopi večerna vročina. Njegove roke so razpokane kot zemlja v dalmatinskem zaledju, njegove oči pa barve nevihtnega morja. Povedal mi je, da ljudje ne znajo več gledati dreves. Gledajo le svoje telefone, medtem ko borovci nad njimi šepetajo zgodbe o gusarjih in tisočletni burji.
Če se želite resnično spočiti pod borovci, morate razumeti njihovo teksturo. Micro-zooming na eno samo drevo na polotoku Sveti Petar razkrije cel svet. Lubje borovca ni le rjava površina; je arheološki zapis časa. Je hrapavo, luskasto, polno globokih razpok, v katerih se skrivajo mravlje in kristali soli. Ko prislonite uho ob deblo, ne slišite morja, temveč pritajeno pokanje lesa, ki se širi na vročini. Smola, ki polzi po deblu, je gosta, lepljiva in ima vonj, ki je hkrati sladek in oster. To je vonj, ki definira Dalmacijo bolj kot katera koli turistična brošura. To ni vonj po trgovini s spominki, ampak vonj po preživetju v surovih pogojih. Ta smola je kri drevesa, ki se bori proti suši, in prav v tem boju je tista lepota, ki jo turisti spregledajo, ko hitijo proti morju.
Makarska v letu 2026 ostaja ujeta med svojo preteklostjo in neusmiljeno komercializacijo. Medtem ko so kraji, kot sta najboljse destinacije v albaniji, šele na poti v masovni turizem, je Makarska že zdavnaj prestopila to mejo. A prav v tem je njen čar za tiste, ki znajo opazovati. Ni to naravne lepote slovenije z njihovimi urejenimi potmi in alpsko disciplino. Tukaj vlada kaos. Arhitektura je zmeda starih kamnitih hiš in brutalističnih hotelov iz obdobja Jugoslavije, ki so zdaj prekriti s sodobnimi reklamami. A ko se povzpnete le nekaj metrov stran od glavne promenade, se kaos spremeni v nekaj drugega. Omiš ali Korčula ponujata morda več zgodovinske harmonije, a Makarska ponuja življenje v njegovi najbolj goli obliki. Nič ni skrito, vse je na ogled, od luksuznih jaht do starih čolnov, ki razpadajo v kotu pristanišča.
“Potovanje ni toliko videnje novih pokrajin, temveč imeti nove oči.” – Marcel Proust
Za tiste, ki želijo najti mir, so borovci na obrobju mesta, proti Krvavici, edina rešitev. Tam se gozd spusti skoraj do vode, iglice pa ustvarijo naravno preprogo, ki duši zvoke korakov. Cvrčanje škržatov je tam tako intenzivno, da postane fizična prisotnost, stena zvoka, ki vas izolira od preostalega sveta. To ni tista tišina, ki jo najdete v turizem v bosni in hercegovini, kjer so gore tihe in globoke. To je hrupna tišina narave, ki v poletni vročini dela s polno paro. Če se boste podali na potovanja po balkanu od albanije do turcije, boste ugotovili, da ima vsaka država svoj zvok, a dalmatinski škržati v borovcih so nekaj unikatnega. So naravni metronom, ki določa ritem popoldanskega dremeža, ki ga ne sme zmotiti nič, razen morda padca storža na suho travo.
Kdo ne bi smel obiskati Makarske? Tisti, ki iščejo popolno tišino in osamljenost. Makarska je prostor srečevanj, včasih neprijetnih, včasih pa usodnih. Ni za tiste, ki pričakujejo, da bo narava le kulisa za njihove fotografije. Narava tukaj je aktivna in včasih umazana. Borovci puščajo smolo na vaših oblačilih, pesek se zavleče v vsako poro, veter pa vam v obraz meče sol. Če niste pripravljeni sprejeti te umazane romantike, raje ostanite v Mariboru ali pa pojdite v Solun. Makarska zahteva vašo prisotnost, ne le vaše prisotnosti na spletu. Zahteva, da sedite na trdih koreninah in opazujete, kako se sonce počasi potaplja za otok Brač, medtem ko se barve neba spreminjajo iz strupeno oranžne v globoko vijolično, ki spominja na modrice na kolenih otrok, ki cel dan skačejo s skal v morje.
Na koncu je potovanje v Makarsko leta 2026 vaja iz potrpežljivosti in opazovanja. Mesto vas bo poskušalo utrujati s svojo hitrostjo in hrupom, a borovci vas bodo vedno čakali s svojo hladno senco. Ti stari stražarji obale so videli že vse: vzpone in padce imperijev, zamenjave valut in generacije turistov, ki iščejo isto stvar, a na napačnih mestih. Prava Makarska ni v koktajlu na plaži, ampak v tistem trenutku, ko zaprete oči pod borovcem in začutite, da je čas le še ena izmed tistih iluzij, ki jih morje tako rado izbriše s peska ob naslednji plimi.