Makarska leta 2026 ni to, kar vidite na retuširanih fotografijah v turističnih katalogih. Če pričakujete sterilno tišino in neskončne prazne plaže, ste v napačnem mestu ali pa ste morda preveč časa preživeli ob branju o tem, kakšne so naravne lepote Slovenije, kjer je mir vendarle nekoliko lažje dosegljiv. Makarska je surova, glasna in pogosto prenapolnjena, a prav v tem kaosu se skriva njena resnična identiteta. Mit o Makarski kot o mirnem zatočišču je le to: mit. Resničnost pod Biokovom je precej bolj zapletena, prepojena z vonjem po ocvrtih lignjih, kremi za sončenje in tistem specifičnem, skoraj agresivnem vonju borove smole, ki se pod vročim soncem spremeni v naravno aromaterapijo za tiste z močnim želodcem.
Stari ribič Marin, ki ga vsako jutro srečam ob pomolu, ko sonce šele komaj polzi čez ostre vrhove Biokova, mi je rekel: Ne išči sence tam, kjer jo iščejo vsi drugi. Ljudje so kot ovce, gredo tja, kjer je najbližja trgovina s sladoledom. Če hočeš borovce, ki ti bodo dejansko dali mir, moraš biti pripravljen na rane na podplatih. Njegove besede so v letu 2026 še kako resnične. Večina turistov se zgrinja na mestno plažo, kjer so borovci le dekoracija za vrste ležalnikov, ki stanejo več kot povprečno kosilo. A če se odpravite proti severozahodu, proti Krvavici ali rtu Ramova, se pokrajina spremeni. Tam borovci niso le senca, ampak so gospodarji obale.
“Morje je vse. Njegov dih je čist in zdrav. Je neskončna puščava, kjer človek nikoli ni sam, saj čuti, kako življenje utripa ob njem.” – Jules Verne
Za tiste, ki načrtujejo potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije, je Makarska pogosto le kratek postanek, a kdor se zna ustaviti pod temi starimi drevesi, razume, zakaj je bogatstvo hrvaške obale prav v teh malih detajlih. Borova iglica v Makarski ni le odpadek. Je mikroskopski arhitekturni čudež. Če se osredotočimo na en sam bor na rtu Cvitačka, opazimo, kako se njegova siva, razpokana skorja bori z nenehno burjo. Skorja je debela, hrapava kot koža starega slona, v njenih razpokah pa domujejo mravlje in drobni hrošči, ki ignorirajo kričanje otrok v daljavi. Smola, ki polzi po deblu, je jantarna solza drevesa, ki je videlo preveč sezon. Ko sedite tam, na tistih ostrih kamnih, ki jih je Biokovo pred tisočletji odvrglo v morje, čutite teksturo vsake iglice pod seboj. Niso mehke. Pikejo skozi brisačo, opominjajo vas, da niste v hotelski sobi, ampak v naravi, ki vas le tolerira.
Vročina ob dveh popoldne v Makarski ima svojo težo. Zrak postane gost, skoraj viden, ko se nad tlemi blešči vročinski val. Takrat borovci opravijo svoje delo. Njihova senca ni črna, je globoko zelena in diši po starih knjigah in soli. To je trenutek, ko se začne fjaka: tisto specifično dalmatinsko stanje uma, ko človek preprosto neha obstajati kot produktivno bitje. To ni lenoba, to je preživetveni mehanizem. V tisti senci, medtem ko v daljavi opazujete trajekt, ki pluje proti otoku Brač, se čas ustavi. Brač se zdi blizu, a hkrati nedosegljiv, kot vizija v vročini. Podobno kot so Meteora ali Santorini le oddaljeni spomini na druga potovanja, je Makarska v tem trenutku center sveta.
“Mediteran ni le geografija, je stanje duha, ki ga najbolje razume tisti, ki zna čakati in opazovati igro sence in svetlobe.” – Predrag Matvejević
Če primerjamo to izkušnjo z drugimi kraji, ugotovimo, da Makarska ponuja nekaj, česar Plovdiv ali Burgas ne moreta. To je ta vertikalnost: gora, ki se zgrinja neposredno v morje. Biokovo deluje kot stena, ki zadržuje ves pritisk celine, borovci pa so mehka blazina na dnu te stene. Vendar pa Makarska ni za vsakogar. Če sovražite vonj po kremi za sončenje, če vas moti hrup motorjev v daljavi ali če ne prenesete dejstva, da boste v letu 2026 za kavo plačali preveč, potem raje obiščite Prištino ali Nesebar. Makarska zahteva od vas določeno stopnjo cinizma, ki ga lahko premaga le globoka romanca z modrino morja. To ni kraj za tiste, ki iščejo sterilnost. To je kraj za tiste, ki razumejo, da je najboljša senca tista, ki si jo moraš zaslužiti s polurnim prebijanjem skozi grmovje in čez ostre skale.
Forestika te obale je fascinantna. Borovci, ki rastejo tukaj, so se prilagodili pomanjkanju vode in stalni soli. Njihove korenine so kot prsti, ki krčevito držijo apnenec. To ni mehka zemlja, kakršno najdete, ko raziskujete naravne lepote v notranjosti, kjer so gozdovi globoki in vlažni. Tukaj je vse suho, na robu preživetja. In prav v tem je lepota. Ko končno najdete svoj kotiček, nekje med skalami, kjer se veja borovca spušča tako nizko, da se skoraj dotika morske gladine, ugotovite, zakaj se ljudje vračajo. Ni zaradi nočnega življenja ali luksuznih jaht. Vračajo se zaradi tiste ure miru, ko črički utihnejo za tisočinko sekunde in slišite le nežen udarec vala ob obalo. To je Makarska, ki je ne morete kupiti, lahko jo le doživite, če ste dovolj potrpežljivi, da počakate, da se turistična mrzlica umiri in ostanejo le borovci in vi.