Vstop v sence: Zakaj zapustiti neonsko Makarsko?
Makarska leta 2026 ostaja ujeta v ciklu mediteranskega kiča. Vonj po prežganem olju iz fritez, hrup, ki ga povzročajo turisti s plastičnimi sandali, in neonska svetloba, ki se odbija od mastnega asfalta obale. Večina obiskovalcev gleda proti gori Biokovo le kot na fotogenično kuliso za svoje selfije s plaže. Toda za tiste, ki iščemo nekaj več kot le poceni zabavo, se prava zgodba začne, ko sonce potone za otok Brač. Prvič, ko sem stal na robu prepada nad Makarsko sredi noči, sem spoznal, da gora nima usmiljenja do nepripravljenih. Učil sem se na težji način, ko mi je na pol poti ugasnila poceni svetilka, okoli mene pa je bila le tišina, ki je parala ušesa. Bogatstvo hrvaške obale ni v njenih hotelih, temveč v tej surovi, neodpuščajoči naravi, ki jo ponoči lahko doživite povsem sami, če le premorete dovolj predrznosti in opreme.
“Gore so zadnja mesta na zemlji, kjer se človek še lahko počuti majhnega, ne da bi se počutil ponižanega.” – Neznani plezalec
18:00: Priprava na tišino
V mestu pod goro je temperatura še vedno krepko nad trideset stopinjami. V nahrbtnik zmetam tri litre vode, rezervne baterije in volnene nogavice. Da, volnene nogavice sredi poletja. Na višini nad 1500 metrov se pravila igre spremenijo. Medtem ko se množice pripravljajo na večerjo v restavracijah, jaz opazujem, kako se sence Biokova daljšajo čez Jadran. Morda ste obiskali Sinaia v Romuniji ali pa občudovali skale v kraju Kalambaka, a Biokovo ponoči je drugačna zver. Je masiven zid apnenca, ki čaka, da preizkusi vašo orientacijo. Ne potrebujete vodnika, ki vam bo zaračunal sto evrov za zgodbe o lokalnih zeliščih, potrebujete pa spoštovanje do strmine.
20:00: Kotišina in prvi stik s kamnom
Začetek poti v vasi Kotišina je strm in neusmiljen. Tu se začne mikro-zooming moje poti. Pod prsti čutim ostre robove škrapelj. To niso navadni kamni, to so kosti zemlje, ki so jih tisočletja bičali vetrovi in dež. Vsak korak je mikroskopska pogajanja med gumo mojega podplata in kristalno strukturo kalcita. Vonj po divjem žajblju je tukaj tako močan, da ga skoraj lahko okusite. Je težek, aromatičen in popolnoma drugačen od umetnih dišav, ki jih prodajajo na stojnicah v Makarski. V daljavi se sliši osamljeno oglašanje čuka, spodaj pa luči mesta počasi postajajo le še bleščeča ogrlica, odvržena ob rob temnega morja. Potovanja po balkanu od albanije do turcije so me naučila, da so najlepši trenutki tisti, ko se človek loči od črede.
22:00: Ples svetlobnih snopov
Višje kot sem, bolj postaja zrak redek in hladen. Moja čelna svetilka reže skozi temo in osvetljuje le nekaj metrov poti pred mano. To je trenutek, ko se vaša realnost skrči na majhen krog svetlobe. Vse ostalo izgine. Ni več politike, ni več službe, so le vaša pljuča, ki hlastajo za zrakom, in vaše noge, ki iščejo oprijem. To je tisto, kar imenujem forenzična revizija lastnega telesa. Vsaka mišica se oglasi. Če bi bili v mestu Edirne ali pa raziskovali Veliko Tarnovo, bi vas obdajala zgodovina stavb. Tukaj vas obdaja geološka zgodovina, ki je stara milijone let. Vsak premik kamenčka pod nogo odmeva kot strel iz pištole v tej absolutni tišini.
01:00: Doseči vrh brez prič
Ko končno dosežem greben, se odpre pogled, ki ga noben turistični katalog ne more ujeti. Na eni strani so luči Italije, ki trepetajo na obzorju, na drugi pa črna praznina dalmatinskega zaledja. Tu se zaveš, kako majhna je potovanja po balkanu od albanije do turcije v širšem vesolju. Ni turistov, ni vpitja, le veter, ki brije čez vrhove. Biokovo ni kraj za šibke. Če ste navajeni na udobje krajev kot je Divjakë ali mirne ulice, ki jih ponuja Knjaževac, vas bo ta gora morda prestrašila. Tukaj ni varnostnih ograj. Je le rob in vi.
“Zvezde so ulične svetilke večnosti, ki svetijo le tistim, ki si upajo v temo.” – Stari pregovor
Logistika in surovi stroški samostojnosti
Nočni vzpon zahteva disciplino. Ne gre le za to, da začnete hoditi. Potrebujete kakovostne zemljevide, ki delujejo brez povezave, saj signal na Biokovu izginja hitreje kot denar v igralnicah. Strošek vašega podviga? Nič, razen lastne energije in nekaj litrov vode. V primerjavi z organiziranimi turami prihranite dovolj, da bi si lahko privoščili večerjo v kraju Aranđelovac ali kupili najboljši sir, ki ga premore Pag. A bistvo ni v denarju. Bistvo je v tem, da ste goro premagali pod lastnimi pogoji. Ko se boste spuščali, boste srečevali prve jutranje pohodnike, ki bodo upehani in prepoteni v vzhajajočem soncu. Vi pa boste imeli v žepu skrivnost noči.
Zaključek: Kdo naj nikoli ne obišče nočnega Biokova?
Ta izkušnja ni za vsakogar. Če iščete urejene poti z oznakami na vsakih pet metrov, ostanite v hotelu. Če vas je strah tišine ali lastnih misli, je Biokovo ponoči vaš sovražnik. Zgodovina Srbije ali kultura v mestih, kot sta Gostivar in Xanthi, ponujajo varno zavetje zgodovine. Biokovo pa ponuja le surovo sedanjost. Travel ni le zbiranje žigov v potnem listu, je preizkušnja meja lastnega udobja. Ko se boste ob svitu vrnili v Makarsko, boste na mesto gledali drugače. Videli boste njegovo majhnost, njegovo hrupno nepomembnost v primerjavi s tiho veličino, ki bdi nad njim. In to je edini razlog, zakaj se sploh splača potovati.