Prevara modrega horizonta
Pozabite na tiste retuširane fotografije iz Instagrama, kjer turkizno morje Sitonije izgleda kot sterilen bazen v luksuznem letovišču. Sitonija ni tisto, kar vidite na razglednicah. Je surovo mesto. Je pokrajina ožgane trave, prašnih kozjih poti in granitnih skal, ki se segrejejo tako močno, da vas opečejo skozi podplate sandalov. Ljudje pridejo sem iskat tisto, kar imenujejo ‘neokrnjena narava’, a se pogosto ustavijo pri prvem beach baru, kjer jim prodajo industrijski tzatziki za deset evrov. Prava Sitonija se skriva v zaledju, tam, kjer zrak diši po borovi smoli in izpušnih plinih starih traktorjev znamke Massey Ferguson.
“Hrana je vse, kar smo. Je podaljšek nacionalnega občutka, etničnega občutka, vaše osebne zgodovine, vaše province, vaše regije, vaše plemena, vaše babice. Nerazdružljiva je od samega začetka.” – Anthony Bourdain
Stari ribič po imenu Stavros, ki sem ga srečal v pristanišču Ormos Panagias, medtem ko je z razpokanimi rokami krpal mreže, mi je rekel nekaj, kar mi je ostalo v spominu: ‘Vi turisti pijete vodo z očmi, mi pa jemo s spominom.’ Stavros ne hodi v restavracije s pogrinjki. On čaka, da sonce pade pod goro Itamos, nato pa se odpravi tja, kjer mize niso poravnane in kjer vino prihaja v plastičnih vrčih. To ni romantika, to je preživetje okusa v svetu, ki ga požira globalna plastika.
Surova resničnost za mizo
Če iščete ‘vibrantno’ atmosfero, ste na napačnem mestu. Tu boste našli muhe, ki krožijo okoli kozarcev s tsipourom, in mačke, ki so dovolj pametne, da vedo, katera miza bo odvrgla glavo sardele. To je pravi obraz Balkana, ki ga najdete tudi v krajih, kot so potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije. Ko sedite v vasi Sykia, ne slišite lounge glasbe, temveč zvonjenje cerkvenih zvonov in kletvice domačinov, ki igrajo tavli. To je prostor, kjer se čas ne meri v urah, temveč v tem, koliko krogov jagnjetine je še ostalo na ražnju.
1. Taverna v senci stare šole (Sykia)
V vasi Sykia, ki leži v notranjosti, daleč stran od bleščečih jaht, stoji taverna, ki nima niti pravega imena na pročelju. Vsi ji pravijo le ‘pri teti Eleni’. Tu ni menija. Elena vam pove, kaj je tisti dan skuhala. Morda so to polnjene paprike, ki so se v pečici počasi pekle šest ur, ali pa divje zelenje (horta), ki ga je nabrala zjutraj na pobočju hriba. To zelenje je grenko, skoraj žaljivo za nepripravljen brbončice, a v kombinaciji z domačim oljčnim oljem in limono postane esenca zemlje. To ni turizem, to je kulturna dediščina Bolgarije ali Grčije v svoji najbolj surovi obliki. Tu jedo moški z debelimi prsti in glasnimi glasovi, ki razpravljajo o ceni oliv, medtem ko njihovi obrazi spominjajo na pokrajino okoli njih: razbrazdani in nepopustljivi.
2. Pozabljeni žar na cesti proti Neos Marmarasu
Nekje na pol poti med obalo in gorovjem stoji majhna lopa, pokrita s salonitno kritino. Če ne bi bilo dima, ki se vali iz dimnika, bi mislili, da gre za zapuščeno skladišče orodja. Vonj vas bo ustavil. Vonj po zogleneli maščobi in origanu. To je kraj, kjer pripravljajo najboljši kokoretsi na celem polotoku. Za tiste, ki ne vedo: kokoretsi so jagnječja drobovina, zavita v čreva in pečena na ognju. Za nekoga, ki je navajen na sterilne fileje iz supermarketa, je to grozljiv prizor. Za domačina je to praznik. Mast teče po bradi, kruh je trd in služi kot orodje za pobiranje zadnjih kapljic soka s krožnika. Podobno pristnost bi našli v mestih, kot sta Pljevlja ali Melnik, kjer hrana še ni postala produkt marketinških agencij.
3. Ribja koča brez imena pri Metamorfosiju
Pozabite na bele prte in vinske karte s stotimi etiketami. Ta restavracija je dejansko le podaljšek ribičeve dnevne sobe. Nahaja se na koncu makadamske poti, kjer se morje sreča z borovci. Tu ribe ne prihajajo iz hladilnic v Atenah, temveč neposredno iz čolna, ki je privezan pet metrov stran. Če je morje tisti dan nemirno, ribe ni. Pika. Ko dobite na mizo orado, pečeno na soli, ne pričakujte filiranja ob mizi. Dobili boste celo žival, z očmi, ki strmijo v vas. To je lekcija iz anatomije in spoštovanja do narave. Tudi bogatstvo hrvaške obale ponuja podobne kotičke, a na Sitoniji je vse skupaj še bolj divje, manj polirano. Tu se ne pretvarjajo, da so nekaj, kar niso.
“Ni bolj iskrene ljubezni, kot je ljubezen do hrane.” – George Bernard Shaw
4. Gorsko zatočišče v Parthenonasu
Parthenonas je vas, ki so jo v sedemdesetih skoraj zapustili, zdaj pa v njej živijo tisti, ki so ubežali norosti obalnih hotelov. Tam se nahaja taverna, kjer mize stojijo pod ogromno platano. Mikroklima je tu povsem drugačna. Ko je spodaj ob morju neznosnih 38 stopinj, tu pihlja hladen vetrič z gore. Specialiteta hiše je zajec v omaki z drobnimi čebulicami (stifado). Omaka je gosta, temna in diši po cimetu in klinčkih, kar spominja na bizantinsko zgodovino regije, podobno kot se zgodovina Srbije odraža v njihovi kulinariki. To je hrana, ki zahteva čas. Ne morete priti, pojesti in oditi v dvajsetih minutah. To bi bila žalitev za kuharja in za sam kraj.
5. Dvorišče v Agios Nikolaosu
Zadnja postaja je majhno dvorišče v vasi Agios Nikolaos. Ni na glavnem trgu, kjer se drenjajo turisti. Morate zaviti v ozko ulico, kjer so balkoni polni sušečega se perila. Tu strežejo le mezze: majhne krožnike s siri, olivami, pečenimi paprikami in mariniranimi sardelami. Vsak grižljaj je koncentrat sonca. Tu boste srečali ljudi, ki so celo življenje preživeli na tem polotoku in katerih edini stik z zunanjim svetom je televizija v kotu, ki vrti lokalne novice. To je mir, ki ga ne najdete v mestih, kot je Dubrovnik, ki je postal žrtev lastne lepote. Agios Nikolaos ostaja trmast, zaprt v svoj krog tradicije.
Zakaj sploh potovati?
Vprašati se moramo, zakaj sploh zapustimo udobje svojih domov, kjer so naravne lepote Slovenije na dosegu roke. Ali potujemo zato, da bi videli isto kavo in iste pice kot doma? Upam, da ne. Potujemo zato, da bi nas bilo malo strah. Da bi jedli stvari, ki jih ne poznamo, in se pogovarjali z ljudmi, ki nas ne razumejo. Sitonija vam to ponuja, če ste le pripravljeni zapustiti obalo in se soočiti z vročino in prahom. Te restavracije niso za vsakogar. Kdor pričakuje klimatizirane prostore in osebje v uniformah, naj raje ostane v hotelu. Ti kraji so za tiste, ki razumejo, da je resnica pogosto umazana, mastna in diši po dimu.
Ko boste naslednjič na Balkanu, ne glede na to, ali vas zanimajo aktivnosti v Črni gori ali turizem v Bosni in Hercegovini, se spomnite teh kotičkov na Sitoniji. Ne iščite jih na Google Maps. Iščite jih z nosom. Sledite vonju po pečenem mesu in zvoku smeha, ki prihaja izza kakšnega starega zidu. Tam boste našli srce tega polotoka. In ko boste odhajali, s seboj ne boste odnesli le spominka iz plastike, temveč okus, ki vas bo spremljal še leta.