Mit o albanski rivieri in njena prašna resničnost
Pozabite na retuširane fotografije, ki jih vidite na družbenih omrežjih. Tiste podobe, kjer albanska obala izgleda kot sterilna kopija Maldivov, so laž. Himare ni kraj za tiste, ki iščejo udobje mehkih blazin in koktajlov z dežnički. To je dežela apnenca, žgočega sonca in vonja po divjem origanu, ki se meša z vonjem po ovčjem gnoju. Ko ljudje iščejo najboljše destinacije v Albaniji, pogosto končajo na mestni plaži v Sarandi, obkroženi s hrupom in betonom. Toda prava Himare, tista, ki vam zleze pod kožo in tam pusti brazgotino, se skriva drugje. Skriva se na koncu poti, ki niso bile nikoli namenjene turistom, temveč le kozam in tistim redkim domačinom, ki še vedno verjamejo, da je samota oblika bogastva.
Agimova resnica: Morje ni za lenuhe
Stari ribič Agim, čigar roke so bile trde kot posušena usnjasta koža, mi je nekoč dejal, da morje v Himari govori le tistim, ki so pripravljeni krvaveti za razgled. Sedela sva v senci razpadajočega bunkerja, medtem ko je on čistil orade s starim, rjavim nožem. Povedal mi je, da so te skrite plaže zadnji branik pred invazijo plastike. Če se ne moreš spustiti po strmem pobočju, kjer se kamenje kruši pod tvojimi podplati, si ne zaslužiš turkizne vode, ki te čaka spodaj. Njegove besede so odmevale v moji glavi, ko sem se kasneje tisti dan prebijal skozi makijo, ki mi je praskala meča. To niso aktivnosti v Črni gori, kjer so poti do plaž pogosto tlakovane ali vsaj jasno označene. To je surovo, prvinsko in pogosto nevarno. Agim me je opozoril, da tisti, ki iščejo udobje, ki ga ponuja Sveti Stefan, v Himari ne bodo našli ničesar razen razočaranja in prahu v ustih.
“Noben narod na zemlji nima bolj nenavadne zgodovine kot Albanci.” – Lord Byron
Geografija bolečine: Spust do zaliva Filikuri
Naj vas popeljem na tistih petsto metrov spusta, ki ločijo normalnega človeka od tistega, ki išče nekaj več. Filikuri ni plaža, je nagrada za vztrajnost. Pot se začne na vrhu pečine, kjer se zdi, da se svet konča. Zrak je težak, nasičen z vonjem po borovcih in vročem kamnu. Vsak korak je preizkušnja. Prvih sto metrov je še znosnih, pot je široka za enega človeka, obdana z nizkim grmičevjem. Nato se začne pravi izziv. Apnenec je tukaj oster, kot bi ga nekdo namenoma zbrusil, da bi odvrnil nepovabljene goste. Ko se spuščate, slišite le cvrčanje škržatov, ki zveni kot neprekinjen krik narave pod vročino, ki ne pozna milosti. Vaše mišice na nogah začnejo trepetati, pot pa postane tako strma, da se morate z rokami oprijeti korenin starih oljk, ki se krčevito držijo suhe zemlje. Tukaj ni prostora za napake. Če vam spodrsne, vas ne bo ujel nihče. Ko končno dosežete dno, ko se vaši podplati dotaknejo drobnih belih kamenčkov, ki so vroči kot žerjavica, spoznate vrednost izolacije. Voda v zalivu Filikuri ima barvo, ki je ne more ujeti nobena kamera. Je globoka, hladna in popolnoma mirna, kot bi bila ujeta v stekleno posodo. To je trenutek, ko pozabite na vse pretekle potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije in se zavedate, da ste našli nekaj, kar še ni bilo prodano najvišjemu ponudniku. Tišina je tukaj tako gosta, da jo lahko skoraj zarežete z nožem. Ni glasbe iz barov, ni kričanja prodajalcev koruze, le šum morja, ki počasi liže obalo.
Zakaj Himare ni Kotor ali Sveti Stefan
Mnogi popotniki delajo napako, ko Himaro primerjajo z mesti, kot je Kotor. Čeprav sta oba obmorska, je njuna duša povsem drugačna. Kotor je beneška gospoda, ujeta v kamniti objem gora, kjer je vsak vogal urejen za turistično oko. Himare pa je bizantinska trmoglavost, preživela skozi stoletja izolacije in komunistične paranoje. Sveti Stefan v sosednji državi je postal muzej za bogate, zaprta utrdba luksuza. Himare pa ostaja umazana pod nohti. Tukaj boste med potjo na skrito plažo naleteli na betonske bunkerje, ki so kot sivi mozolji posejani po pokrajini. Ti bunkerji so spomin na čas, ko je Albanija zrla v morje s strahom in ne z upanjem na turistične evre. Ta kontrast med naravno lepoto in brutalno arhitekturo preteklosti daje obali Himare poseben čar, ki ga ne boste našli v Gabrovu ali Xanthiju. To je lepota, ki te ne želi očarati, temveč te želi preizkusiti.
“Gore so bile naši edini gospodarji, morje pa naše edino ogledalo.” – Ismail Kadare
Od Blagaja do Himare: Iskanje duhovne tišine
Čeprav se morda zdi nenavadno povezovati mistični Blagaj v Bosni s sončno obalo Albanije, obstaja skupna nit. Gre za tišino. V Blagaju ob izviru Bune tišina prihaja iz duhovnosti derviškega reda, v Himari pa tišina prihaja iz fizične odmaknjenosti. Ko sedite na plaži, do katere ste hodili uro po kozjih poteh, začutite isto vrsto miru. To ni mir, ki ga dobite v termah ali ob bazenu hotela. To je mir, ki si ga zaslužite s trudom. Mavrovo ali Žabljak ponujata svežino gorskega zraka, toda Himare združuje to surovo gorsko energijo z močjo Jonskega morja. Vsak kamen tukaj ima svojo zgodbo, vsaka oljka, ki kljubuje vetru, je simbol preživetja. Tudi Škocjanske jame s svojo podzemno veličino ne morejo premagati občutka svobode, ki ga doživiš, ko sam stojiš na beli plaži, medtem ko sonce počasi tone za obzorje Italije, ki je nekje tam daleč, nevidna in nepomembna.
Forenično preučevanje poti: Logistika in preživetje
Če se odločite za raziskovanje teh poti, pozabite na japonke. To je prva in najpomembnejša lekcija. Potrebujete obutev, ki se bo oprijela apnenca, kot se ga oprimejo koze. S seboj prinesite vsaj tri litre vode, saj vas bo sonce dehidriralo hitreje, kot si lahko predstavljate. V Himari ni trgovin na vsakem vogalu, ko zapustite glavno cesto. Cene so nizke, če veste, kje iskati. V lokalni taverni boste za svežo ribo in kozarec domačega vina odšteli manj kot za povprečno kosilo v Kırklareliju ali Brezovici, toda ne pričakujte belega namiznega prta. Pričakujte plastičen stol in mačko, ki bo čakala na vaše ostanke. To je del izkušnje. Če niste pripravljeni na to, če vas moti prah na vašem avtomobilu ali pomanjkanje Wi-Fi signala med oljkami, potem raje ostanite v hotelu ali obiščite bolj skomercializirane dele Balkana. Himare ne odpušča razvajenosti.
Filozofija prahu in soli
Zakaj sploh hodimo na takšne kraje? Zakaj bi se nekdo prostovoljno izpostavljal nevarnim potem, vročini in izolaciji? Odgovor se skriva v tistem občutku, ko prvič skočite v vodo po napornem spuščanju. Sol na vaši koži se posuši in tvori bele kristale, ki vas spominjajo na to, da ste živi. Potovanja niso zbiranje magnetkov na hladilniku, temveč zbiranje trenutkov, ko se počutite majhne pred veličino narave. Himare vam to ponuja v neomejenih količinah. Ponuja vam možnost, da se izgubite in ponovno najdete v pokrajini, ki je hkrati kruta in nebeško lepa. Kdo naj ne obišče teh plaž? Tisti, ki potrebujejo voden ogled za vsak korak. Tisti, ki se bojijo samote. Tisti, ki ne razumejo, da je pot pogosto pomembnejša od cilja. Za vse ostale, za tiste z nemirnim duhom in močnimi nogami, pa so kozje poti Himare zadnji pravi raj na tem koncu sveta. Ko boste ob koncu dneva sedeli na vrhu pečine in gledali, kako se nebo barva v odtenke vijolične in oranžne, boste razumeli, zakaj je Agim tisti dan tako tiho čistil svoje ribe. Besede niso potrebne, ko imaš pred seboj večnost morja in trdnost kamna.