Sveti Stefan ni destinacija, je statusni simbol, ki ga je kapitalizem zaklenil za težka lesena vrata. Ko leta 2026 stojite pred tistim ozkim kamnitim nasipom, se ne soočate z zgodovino, temveč z recepcijo hotela Aman. Pozabite na bleščeče razglednice. Realnost je vonj po dragem parfumu, ki se meša s slanim zrakom, in varnostniki, ki vas gledajo, kot da ste pravkar ukradli srebrnino iz palače v mestu Atena. Večina popotnikov naredi isto napako: poskušajo vstopiti skozi glavno pot, plačati astronomske zneske za povprečno kosilo in upati na trenutek prestiža. Jaz vam povem: obstaja drugačna pot, tista, ki ne vključuje praznjenja bančnega računa.
“Črna gora je najlepše srečanje kopnega in morja ob stvarjenju našega planeta.” – Lord Byron
Stari ribič Marko iz Pržna, ki ima roke razpokane od soli in obraz, ki spominja na relief gora nad mestom Berane, mi je rekel: “Sin, včasih smo tu sušili mreže, zdaj pa tu sušijo denarnice turistov. Sveti Stefan je bil včasih srce našega plemena Paštrovići. Danes je to le ogrlica na vratu tujega kapitala.” Njegove besede so odmevale, ko sva pila močno kavo, ki je bila bolj črna od senc v kanjonu reke Tare. Marko ne hodi več na otok. Pravi, da je duh kraja ujet v klimatske naprave luksuznih apartmajev. Če želite videti otok, ne da bi postali žrtev te komercialne predstave, morate razumeti geografijo izključevanja.
Začnite svojo pot v Pržnu. Pozabite na drage taksije iz Budve. Hodite po borovem gozdu, ki loči Pržno od Miločerja. To ni bogatstvo hrvaške obale, kjer so mesta kot Vodice morda polna ljudi, a še vedno dihajo z domačini. Tukaj je vsak meter skrbno nadzorovan. Poti so urejene, pesek je rožnat in vsak kamenček se zdi postavljen po navodilih notranjega oblikovalca. Ko dosežete plažo kralja Nikole, se ustavite. Tu je voda kristalno čista, morda celo bolj kot tista, ki jo obljubljajo Plitviška jezera, a z razliko, da tukaj čutite težo jadranske soli. Namesto da bi plačali 150 evrov za ležalnik, se usedite na skale ob robu gozda. Razgled na Sveti Stefan je od tu popoln. Vidite lahko, kako se sonce odbija od starih kamnitih hiš, ne da bi vam bilo treba poslušati šepetanje natakarjev o dnevni ponudbi tartufov.
Mnogi popotniki, ki so vajeni mest, kot je kaotičen Plovdiv ali zgodovinsko Mavrovo, so šokirani nad tišino tega kraja. To je umetna tišina. Sveti Stefan je danes dekonstrukcija črnogorske identitete. Na eni strani imate surovo lepoto, ki jo nudijo aktivnosti v Črni gori, kjer vas Lovćen prisili v spoštovanje narave, na drugi pa imate to sterilno utrdbo. Če želite otok zares videti, se nanj ne smete poskušati prebiti. Opazujte ga z višine. Zapeljite se navzgor proti cerkvi Sveti Sava. Pot je strma in prašna, spominja na ceste okoli mest Kumanovo ali Zlatibor, a ko pridete na vrh, se vam odpre pogled, ki ga noben denar ne more kupiti. Otok leži pod vami kot kamnita ladja, zasidrana v azurnem morju. To je trenutek, ko dojameite, da je lepota Svetega Stefana v njegovi zunanjosti, v njegovi silhueti proti obzorju, ne pa v pozlačenih pipah njegovih kopalnic.
“Morje je vse. Pokriva sedem desetin zemeljske oble. Njegov dih je čist in zdrav. Je neizmerna puščava, kjer človek nikoli ni sam.” – Jules Verne
Leta 2026 so pravila še strožja. Varnostne pregrade so diskretne, a neizprosne. Toda ob petih zjutraj, ko se prvi žarki sonca dotaknejo streh, so obale še prazne. Takrat lahko stopite na nasip. Nihče vas ne bo ustavil, če se le sprehodite do polovice. Čutite lahko hlad starega kamna in slišite pljuskanje valov, ki ne poznajo razlike med revnim ribičem in ruskim oligarhom. To je najboljši čas za obisk. Ko se začne dan in se turisti začnejo zbirati kot mravlje v mestu Kreta, vi že odhajate. Namesto 100 evrov za kosilo, porabite 10 evrov za lokalni sir in pršut v majhni trgovini v bližini vasi Berane, če ste na poti, ali pa preprosto kupite kruh v lokalni pekarni in se vrnite na svojo skalo. Ta hrana bo imela boljši okus, ker jo bo začinila svoboda, ne pa dolg na kreditni kartici. Če so vas navdušila potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije, potem veste, da je resnična vrednost v ljudeh in neobdelanih razgledih, ne v ograjenih resortih. Sveti Stefan je čudovit, a le kot spomenik nekemu času, ko je bil še dostopen. Danes je to le kulisa. Kdo naj nikoli ne obišče tega kraja? Tisti, ki iščejo pristno povezavo z domačini in spontanost. Tu je vse vnaprej določeno. Za tiste pa, ki znajo ceniti vizualno popolnost z varne razdalje, ostaja Sveti Stefan nepozaben prizor, ki ga je najbolje uživati z vrha gore, s steklenico domačega vina v roki in vetrom v laseh, ki piha neposredno z gora. Če vas zanima širša slika regije, si preberite, kakšna je zgodovina Srbije ali pa raziščite, kakšne so naravne lepote Slovenije, da boste razumeli kontrast med divjim in ukročenim.