Mit o prenatrpani Makarski
Makarska je v kolektivni zavesti pogosto zapisana kot prostor, kjer se beton sreča s prenatrpanimi plažami in vonjem po poceni olju za cvrtje. To je podoba, ki jo hranijo tisti, ki se ne upajo stopiti dlje od glavne promenade, kjer se prodajajo kičasti spominki in plastične školjke. Resnica o letu 2026 je precej bolj zapletena in, če sem iskren, precej bolj romantična za tiste, ki so pripravljeni žrtvovati udobje za avtentičnost. Če se odpravite proti jugu, stran od hrupnih barov, proti Tučepom, skozi gozdni park Osejava, se svet spremeni. Dragan, starejši možakar s potamneli kožo in globokimi gubami, ki na robu poti v senci starega borovca prodaja suhe fige, mi je nekoč dejal: ‘Morje ne pripada tistim, ki ga kupijo z ležalnikom, ampak tistim, ki ga znajo poslušati v popolni tišini.’ Njegove besede so ključ do razumevanja tega obalnega pasu, ki ga večina turistov spregleda v svojem hitenju proti najbolj priljubljenim točkam. [image_placeholder]
“Človek se ne more nikoli vrniti v isti zaliv, saj se niti zaliv niti človek ne vrneta enaka.” – Tin Ujević
Razgradnja turistične iluzije
Pozabite na tisto, kar ste videli na razglednicah. Večina ljudi misli, da je Makarska riviera le ena dolga, neprekinjena plaža, kjer se ljudje borijo za vsak kvadratni centimeter sence. To je iluzija, ki jo ustvarja lenoba. Če ste pripravljeni hoditi pol ure po prašni poti, kjer vam pod nogami prasketa suha zemlja in kjer vas bičajo veje nizkega grmičevja, boste našli kraje, ki jih bogatstvo hrvaške obale skriva pred naključnimi obiskovalci. Ta del obale ni za vsakogar. To ni Novi Sad z njegovo rečno plažo ali Budva, kjer glasba ne potihne niti ob zori. Tukaj je edini zvok tisti, ki ga ustvarja morje, ko se zaletava v ostro apnenčasto obalo. Potovanja po Balkanu so me naučila, da so najlepši kotički tisti, ki zahtevajo določeno mero trpljenja ali vsaj vztrajnosti.
Mikro-zoom: Tekstura osamljenosti
Osredotočimo se na en sam kamen na plaži Luknja, prvi od treh točk, kjer boste leta 2026 verjetno sami. Ta kamen ni gladek prodnik z mestne plaže. Je kos belega apnenca, oster, porozen in prežet s soljo. Če ga pogledate od blizu, boste videli drobne kristale soli, ki se lesketajo na soncu kot miniaturni diamanti. Ta kamen je tisočletja kljuboval burji, ki se spušča z Biokova. Ko nanj položite dlan, začutite toploto, ki jo je vpijal ves dan. To ni sterilna toplota hotelske sobe, temveč surova energija narave. Okoli vas je le vonj po posušeni morski travi in smoli, ki se v vročini cedi iz borovcev. Ta specifična mešanica vonjav je tisto, kar loči ta del poti proti Tučepom od česa koli drugega. Tukaj ni prostora za tiste, ki iščejo udobje, ki ga ponuja Borovets pozimi ali urejenost, ki jo ima Postojnska jama. Tukaj ste vi, skala in neskončna modrina.
Tri točke odrešitve
Prva plaža, ki jo domačini včasih imenujejo preprosto ‘Vrez’, je majhna zareza v obali, kjer se borovci sklanjajo tako nizko, da se njihove veje skoraj dotikajo gladine. Tukaj ni sence, razen tiste, ki jo ponuja skala zgodaj popoldne. Druga točka je približno petsto metrov naprej. Gre za pas velikih balvanov, ki so se pred stoletji odlomili od masiva in zgrmeli v vodo. Med njimi so se ustvarili naravni bazeni, kjer je voda toplejša in kristalno čista. To ni kraj za kopanje v klasičnem smislu, temveč za opazovanje morskega življenja v tišini. Tretja plaža, tik pred Tučepi, pa je za tiste, ki sovražijo tipičen turizem v Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem, ki temelji na množičnosti. To je ozek pas drobnega peska, ki ga ob oseki razkrije morje, dostopen pa je le po strmi stezi, ki zahteva dobre čevlje. To ni izlet za tiste, ki so navajeni na Gevgelija kazinoje ali verski turizem, ki ga ponuja Međugorje. To je romarski pohod za ljubitelje samote.
“Potovanje ni iskanje novih pokrajin, temveč imeti nove oči.” – Marcel Proust
Kdo naj nikoli ne obišče teh krajev?
Bodimo brutalno iskreni. Če potrebujete brezžični internet, da bi objavili svojo kavo na družbenih omrežjih, ostanite v centru Makarske. Če ne prenesete zvoka škržatov, ki v poletni vročini zvenijo kot statična elektrika, se obrnite. Ti kotički niso za ljudi, ki iščejo varnost v množici. To so kraji za tiste, ki razumejo, da je lepota včasih v tem, da te ostre skale režejo v podplate in da nimaš kam odložiti kozarca s pijačo. To ni Jajce s svojimi slapovi, kjer so poti zavarovane z ograjami. Tukaj je meja med vami in morjem tanka in nevarna. Tudi Vis ima svoje skrite kotičke, a ti prehodi proti Tučepom imajo v sebi nekaj bolj divjega, morda zaradi sence mogočnega Biokova, ki nenehno opominja na majhnost človeka. Kraji kot so Kumanovo, Melnik ali celo oddaljeni Borovets, imajo svojo zgodovino, a ti trije zalivi pod Makarsko pišejo svojo zgodbo vsako leto znova, ko jih zimska neurja preoblikujejo.
Filozofija odhoda
Zakaj sploh iščemo te kraje? V letu 2026, ko je vsak kotiček sveta dokumentiran, fotografiran in ocenjen na spletu, je samota postala najdražja valuta. Te tri plaže v smeri Tučepov niso le geografske lokacije. So stanja duha. Ko se boste ob sončnem zahodu vračali proti mestu, ko se bo v daljavi že videla osvetljena Makarska, boste v sebi nosili delček tiste tišine, ki ste jo našli med skalami. In to je edini pravi razlog za potovanje. Ne zato, da bi nekaj videli, ampak da bi nekaj postali. Samota na teh plažah vas prisili v soočenje s samim seboj, kar je za marsikoga bolj strašljivo kot strma pot navzdol.