Sarajevo za valentinovo ni tisto, kar vidite na retuširanih fotografijah turističnih brošur. Pozabite na sterilno romantiko Pariza ali prisiljeno eleganco Dunaja. Sarajevo je surovo, diši po kurilnem olju, oglju in močni kavi, ki vam v želodcu pusti pečat za celo življenje. Ko ljudje razmišljajo o prazniku zaljubljenih v tem mestu, pogosto zapadejo v zablodo, da gre za poceni kopijo zahodnjaškega praznovanja. Resnica je precej bolj zapletena in boleča. To ni mesto, kjer bi ljubezen cvetela v miru. To je mesto, kjer je ljubezen kljubovalno dejanje preživetja. V Sarajevu valentinovo ne pomeni le rdečih vrtnic, temveč pomeni najti toplino v hladnem betonu socialističnih blokov in otomanskih ulic.
Stari mojster, ki ročno tolče baker v ulici Kazandžiluk, Faruk, mi je nekoč rekel, ko sem sedel na njegovem majhnem lesenem stolčku: Ljubezen v Sarajevu ni kot tista na televiziji. Tu se ljubimo, ker vemo, kako hitro lahko vse izgine. Njegove roke, ožgane in utrujene, so premikale kladivo z ritmom, ki se ni spremenil desetletja. Ta modrost se čuti na vsakem koraku, ko se pripravljate na turizem v Bosni in Hercegovini. Če iščete bleščice, pojdite drugam. Če iščete dušo, ki je bila pretepena, a še vedno poje, potem ste na pravem mestu. Sarajevo v februarju ni prijazno mesto. Megla se vije okoli hribov kot težka siva odeja, ki duši zvoke mesta, a prav v tej izolaciji se zgodi prava čarovnija.
“Ljubezen je verjetno edina stvar na svetu, ki je ni treba razlagati ali ji iskati razloga.” – Meša Selimović
Začnimo z dekonstrukcijo mita o romantični večerji. Pozabite na restavracije z belimi prti. Najboljši dogodek za valentinovo v Sarajevu je obisk stare kafane, kjer se dim cigaret meša z vonjem po kuhanem vinu in sevdahu. Sevdah ni le glasba, to je stanje duha, melanholija, ki vas istočasno zlomi in zaceli. V mestu, ki je preživelo najdaljše obleganje v moderni zgodovini, je vsak koncert v majhnem klubu, kot je Jazz Felicitas ali kultni Cinemas Sloga, praznovanje svobode. Tu se ne pleše po pravilih. Tu se pleše, kot da je jutrišnji dan negotov. Če želite doživeti pravo sarajevsko energijo, se izognite turističnim pastem na Baščaršiji in se odpravite v klube, kjer nastopajo lokalni bendi, ki preigravajo Ex-Yu rock. To so trenutki, ko začutite, da je Sarajevo srce za potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije.
Micro-zooming: Ustavimo se za trenutek na vogalu ulice, kjer se stikata vzhod in zahod. Tlakovci so tu zlizani od milijonov korakov. Če boste stali dovolj dolgo, boste opazili starejši par, ki si deli en sam zavitek pite iz papirnate vrečke. To je bistvo sarajevskega valentinovega. Ni v dragih darilih, temveč v deljenju tistega malo, kar imate. Zrak je oster, grize v lica, a toplina prihaja iz majhnih pekarn, ki delajo vso noč. Vroč kruh, ki ga dobite ob dveh zjutraj, je bolj romantičen od katere koli večerje s petimi hodi v precenjenem hotelu. Sarajevo vas prisili, da cenite teksture: hrapavost kamna na Latinskem mostu, mehkobo volnenih nogavic na tržnici in grenkobo prave bosanske kave, ki jo pijejo brez sladkorja, s kocko rahat lokuma ob strani.
“Sarajevo je grad u kojem i oni koji nisu nikada pjevali, propjevaju.” – Izet Sarajlić
Kateri so torej tisti dogodki, ki jih ne smete zamuditi? Poleg koncertov sevdaha in jazz večerov, je tu še vožnja s sarajevsko vzpenjačo na Trebević. Mnogi mislijo, da je to le turistična atrakcija, a za domačine je to pobeg v tišino. Ko se kabina dviga nad smog, se vam odpre pogled na mesto, ki leži v kotlini kot ranjena zver, ki počiva. Na vrhu, sredi razvalin olimpijske bob steze, se parčki sprehajajo po gozdu, kjer so stene prekrite z grafiti. To je kontrast, ki ga ne najdete v mestih, kot je Rovinj ali mondeni Sveti Stefan. Sarajevo nima potrebe, da bi se pretvarjalo. Njegova lepota je v njegovi brutalnosti. V Februaru se v mestu odvija tudi festival Sarajevska zima, ki ponuja vrsto umetniških performansov, razstav in gledaliških predstav, ki so pogosto brezplačne ali zelo poceni, kar odraža inkluzivno naravo mesta.
Za tiste, ki si želite nečesa bolj intelektualnega, so tu literarni večeri v Narodni in univerzitetni knjižnici Bosne in Hercegovine ali v številnih neodvisnih knjigarnah. Tam boste slišali poezijo, ki ne govori o metuljčkih v trebuhu, temveč o vojni, izgubi in ponovnem iskanju smisla. To je valentinovo za odrasle, za tiste, ki so preživeli viharje in vedo, da je ljubezen odločitev, ne le občutek. Mesto vas ne bo crkljalo. Sarajevo vas bo izzvalo, da pogledate v oči svoji osamljenosti in jo objamete sredi množice na Ferhadiji.
Zakaj sploh potujemo? Ne zato, da bi našli nove pokrajine, temveč da bi dobili nove oči. Sarajevo vam da te oči. Ko opazujete sončni zahod z rumene tabije, medtem ko se klic k molitvi meša z zvonjenjem cerkvenih zvonov, spoznate, da je vsak trenutek miru darilo. To ni mesto za tiste, ki iščejo popolnost. To je mesto za tiste, ki ljubijo razpoke, saj skoznje prihaja svetloba. Če niste pripravljeni na vonj po zgorelem lesu, na hrup prometa in na ljudi, ki so hkrati neverjetno topli in hladno cinični, potem Sarajeva za praznik zaljubljenih ne obiskujte. Ostanite v svojem sterilnem svetu. Sarajevo je namenjeno tistim, ki si upajo čutiti vse, od najgloblje žalosti do najbolj norega veselja, vse v enem samem požirku žganja v zakajeni kleti nekje na Baščaršiji.