Ob štirih zjutraj je zrak na vznožju gorovja Făgăraș oster kot rezilo britve. Tu ni prostora za tiste, ki iščejo udobje, ki ga ponuja bogatstvo hrvaške obale ali sončne terase v mestu Rovinj. Transfăgărășan ni le cesta; je brazgotina na obrazu Karpatov, spomenik megalomaniji in betonski krik sredi divjine. Star pastir po imenu Ion, čigar obraz spominja na razpokano lubje stoletne bukve, mi je ob robu ceste, ko sem tam stal s kadečim se motorjem, dejal: Ta cesta ne vodi nikamor, ona je sama sebi namen. Ion ima prav. Ne pridete sem, da bi nekam prispeli. Pridete, da bi začutili surovost asfalta, ki se vije kot ranjena kača proti nebu.
“The Transfăgărășan is the most amazing road I’ve ever seen. From above, it looks like every great driving track in the world was smashed together.” – Jeremy Clarkson
Prvi postanek: Betonski brutalizem jezera Vidraru Ko se jutranja megla dviga nad vodo, jez jezera Vidraru ne deluje kot inženirski dosežek, temveč kot trdnjava iz distopične prihodnosti. Pozabite na estetsko dovršenost, ki jo premore Dubrovnik. Tukaj vlada sivi beton, prekrit z lišaji in sledmi časa. Micro-zoom na detajl: poglejte rjaste kovinske stopnice, ki vodijo v praznino. Fotografija tukaj ne potrebuje filtrov, ker je barva vode v globini tako temno zelena, da absorbira vso svetlobo. To je prostor, kjer se raziskovanje romunije zares začne, daleč stran od turističnih pasti. V zraku je vonj po vlagi in hladnem kamnu, zvok pa le oddaljeno bučanje vode, ki spominja na utripajoče srce gore. Drugi postanek: Tunel Capra in prehod v onostranstvo Ko zapustite gozdno mejo, se pokrajina spremeni. Nič več ni zavetja dreves, le še gola skala. Tunel Capra je najdaljši v Romuniji in ko zapeljete vanj, se zdi, kot da ste vstopili v grlo mitske zveri. Ko na drugi strani izstopite, vas pričaka bleščeča belina snežnih zaplat, ki vztrajajo celo v juliju. To ni urejena turistična točka kot Sveti Stefan ali mirna obala, ki jo nudi Nin. To je kaos. Tu so ovinki tako ostri, da gume cvilijo v protestu, zrak pa postane redek. Postojte na izhodu iz tunela in ulovite kontrast med črno luknjo betona in surovo modrino neba.
“Mountains are not stadiums where I satisfy my ambition to achieve, they are the cathedrals where I practice my religion.” – Anatoli Boukreev
Tretji postanek: Bâlea Lac in vrhunec absurda Na 2034 metrih nadmorske višine leži ledeniško jezero Bâlea. Okoli njega so lesene koče, ki dišijo po prekajenem mesu in ovčjem siru. To ni prefinjena kulinarika, ki jo najdete v mestu Omiš, ampak hrana za preživetje. Za najboljšo fotografijo se morate povzpeti nad jezero, kjer se odpre pogled na severni del ceste. Ti serpentini so tisto, kar vidite na razglednicah, a fotografija ne more ujeti vonja po pregretem olju in zavorah. Potovanja po balkanu od albanije do turcije vas lahko pripravijo na marsikaj, a ta razgled vas bo pustil brez besed. Nič ni romantičnega v tem, kako so to cesto gradili; bila je produkt trme in človeških življenj, kar se čuti v vsakem kamnu. Četrti postanek: Spust v dolino skozi oči orla Zadnji del poti, ko se spuščate proti severu, ponuja kote, ki so skoraj vertikalni. Tukaj se ustavite tam, kjer cesta tvori popolno črko S. Če imate srečo, boste videli rjavega medveda, ki čaka ob robu asfalta. Ne, to ni živalski vrt v mestu Bar ali naravni park, to je surova realnost Karpatov. Medtem ko bi v mestih, kot sta Berane ali Rožaje, morda iskali zgodovinske sledi, so tukaj zgodovinske sledi vtisnjene neposredno v ovinke. Logistična revizija: Stroški in surova dejstva Pot po Transfăgărășanu leta 2026 zahteva načrtovanje. Gorivo v Romuniji ni poceni, a prava valuta tukaj so vaše zavore. Če se boste podali na to pot, pričakujte, da boste za kosilo ob jezeru Bâlea odšteli približno 15 do 20 evrov na osebo za preprosto enolončnico in pijačo. Cesta je odprta le od konca junija do konca oktobra, odvisno od muhavosti gorskih bogov. Če iščete mir, ki ga nudi Lastovo, ste na napačnem mestu. Tukaj boste našli adrenalin, hrup motorjev in morda delček svoje duše, ki ste ga izgubili v pisarniški rutini. Zakaj sploh potujemo? Ne zato, da bi zbirali magnete za hladilnik, ampak da bi nas narava opomnila, kako majhni smo. Transfăgărășan ni za vsakogar. Če sovražite vonj po gumi, če se bojite višine ali če potrebujete pet zvezdic za spanje, ostanite doma. Ta cesta je namenjena tistim, ki razumejo, da je lepota pogosto umazana, nevarna in popolnoma nesmiselna.