Jutro v senci hercegovskega apnenca
Ura je natanko 5:45 zjutraj v Čapljini. Zrak je hladen, skoraj oster, kar je nenavadno za Hercegovino, a reka Neretva oddaja svojo vlažno sapo, ki se meša z vonjem po rji in suhem žajblju. Stojim na mestu, kjer so nekoč hrumeli parni stroji, danes pa tu vlada tišina, ki jo prekine le občasno klikanje kolesarskih prestav. To ni potovanje za tiste, ki iščejo sterilne kolesarske steze Nizozemske. To je pot stare ozkotirne železnice Ćiro, ki je nekoč povezovala Dunaj z Jadranskim morjem, danes pa predstavlja 160 kilometrov dolg muzej na prostem, ki se vije skozi osrčje Balkana.
Stari kretničar po imenu Marko, ki sem ga srečal ob ostankih nekdanje železniške postaje, mi je s hripavim glasom, ki je zvenel kot drobljenje gramoza, dejal: ‘Sinko, Ćiro ni bil le vlak. Bil je hrbtenica te države. Ko so leta 1976 ukinili progo, je ta pokrajina za pol stoletja zaspala. Danes se prebuja, a duh tistih, ki so z lopatami metali premog v peči, je še vedno v predorih.’ Njegove besede so me spremljale, ko sem pognal pedala proti jugu, stran od betonske realnosti današnje Čapljine v divjino, ki ne pozna milosti do nepripravljenih.
“Potovanja so usodna za predsodke, ozkosrčnost in omejenost, zato mnogi naši ljudje še kako potrebujejo širok in dobrohoten pogled na ljudi in stvari.” – Mark Twain
Deconstruction: Pot, ki zahteva več kot le kondicijo
Pozabite na sijoče reklame. Pot Ćiro je surova. Prvih nekaj kilometrov iz Čapljine vas vodi mimo Mogorjela, ostankov rimske vile, a pravi izziv se začne, ko se pot začne vzpenjati proti kraškim planotam. Tu ni sence. Sonce v Hercegovini ni prijatelj, je neizprosen sodnik, ki kaznuje vsako pozabljeno plastenko vode. Tla pod kolesi so mešanica finega peska in ostrih skal, ki so se v desetletjih zrušile s pobočij. Vsak zavoj razkriva novo plast zgodovine, od avstro-ogrskih utrdb do zapuščenih vasi, kjer narava počasi golta kamnite hiše.
Če primerjamo to izkušnjo s kraji, kot je naravne lepote Slovenije, ugotovimo, da tukaj lepota ne prihaja iz urejenosti, temveč iz kaosa. V Sloveniji so poti označene do zadnjega metra, tukaj pa se zanašate na instinkt in obledelo modro barvo na skalah. To je pokrajina kontrastov. Na eni strani vidite rodovitna polja ob reki, na drugi pa goli kras, ki spominja na površje lune. V daljavi se slutijo obrisi mest, kot je Stolac, ki s svojo srednjeveško trdnjavo opominja na strateški pomen tega koridorja. Ta pot ni le kolesarjenje, je arheološko izkopavanje lastne vzdržljivosti.
Mikro-zoom: Vonj po predoru in hladu
Ko vstopite v prvi daljši predor, se svet spremeni. Temperatura pade za deset stopinj v manj kot desetih metrih. Vaša luč na kolesu reže gosto temo, ki diši po plesni, vlagi in tistem specifičnem vonju po starem železu, ki ga ni mogoče izbrisati. Ti predori so bili ročno klesani v živo skalo. Ko se ustavite na sredini, ugasnete luč in obmirujete, lahko slišite kapljanje vode, ki zveni kot metronom časa. Tu ni mobilnega signala, ni hrupa motorjev, le vi in odmev vašega dihanja. To je trenutek, ko ugotovite, da je turizem v Bosni in Hercegovini nekaj povsem drugega kot masovni obiski obalnih mest. Gre za introspekcijo v temi.
Izstop iz predora je kot ponovno rojstvo. Svetloba vas oslepi, a razgled na Popovo polje odtehta ves trud. To polje, ki je pozimi pogosto poplavljeno in postane ogromno jezero, je poleti peščena puščava, kjer kmetje obdelujejo majhne zaplate zemlje. Čeprav vas pot ne vodi neposredno skozi Jajce ali Zlatibor, je občutek osamljenosti in prostranosti podoben tistemu v najvišjih predelih Balkana. To so kraji, kjer se čas ne meri v minutah, temveč v generacijah, ki so tod mimo hodile peš, preden je prišel vlak, in ki se zdaj vračajo na kolesih.
“Svet je knjiga in tisti, ki ne potujejo, preberejo le eno stran.” – Sveti Avguštin
Forendični avdit: Logistika in preživetje
Če se odločite za to pot, morate biti logistično podkovani. Najem kolesa v Čapljini vas bo stal približno 20 do 30 evrov na dan za spodobno gorsko kolo, kar je nujno, saj cestna kolesa tukaj nimajo kaj iskati. Potrebujete vsaj tri litre vode na osebo in rezervne zračnice. Trgovin na poti praktično ni. Edina civilizacija med Čapljino in mejo s Hrvaško so majhna gostišča v obnovljenih železniških postajah, kot je tista v Ravnem, kjer lahko dobite vrhunski pršut in sir iz meha. To niso turistične pasti, to so postojanke za preživetje. Potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije vas naučijo, da je hrana gorivo, in tukaj je gorivo kalorično in močno.
Cene obrokov so zmerne, a ne pričakujte jedilnih listov v desetih jezikih. Dobili boste tisto, kar je tisti dan sveže. V primerjavi s cenami v mestih, kot je Izmir ali ob obali, kjer prevladuje turistični standard, je tukaj vse bolj surovo in pristno. Če se odpravljate še dlje, proti krajem, kot so Cetinje ali Pljevlja, boste ugotovili, da je Ćiro le uvod v kompleksno mrežo balkanskih poti, ki zahtevajo spoštovanje do terena in ljudi. To je kolesarjenje v svoji najčistejši, skoraj asketski obliki.
Kdo naj nikoli ne obišče te poti?
Ta pot ni za vas, če pričakujete asfaltirane kolesarske steze z ograjami. Ni za vas, če se bojite prahu, ki se vam bo zažrl v pore, ali če potrebujete luksuzne hotele vsakih deset kilometrov. Ćiro je za tiste, ki uživajo v brutalnosti pokrajine in ki razumejo, da je zgodovina pogosto napisana s krvjo in znojem. To ni Vrnjačka Banja s svojo zdraviliško milino ali Volos z morskim vetričem. To je Hercegovina v svoji najbolj goli obliki, kjer vas lahko preseneti nenaden dež ali pa vas Rugova soteska v sosednji regiji spomni na to, kako majhni smo v primerjavi z gorami.
Ko se sonce začne spuščati proti obzorju in sence postanejo dolge, ko se apnenec obarva v oranžno in vijolično, boste razumeli, zakaj ljudje to počnejo. V tistem trenutku, ko so vaše noge težke in obraz pokrit s plastjo belega prahu, začutite povezavo z vsemi tistimi, ki so to pot prevozili pred vami. Občutek svobode je nepopisen, a hkrati ponižen. Ko se boste ustavili na zadnji postaji pred mejo, boste ugotovili, da niste le prevozili kolesarske poti, temveč ste prevozili del sebe, ki ste ga v mestnem hrupu pozabili.