Hvar 2026: Razbijanje mita o nedostopnosti Paklenih otokov

Hvar leta 2026 ni več tisti sproščeni jadranski otok, ki so ga poznali naši starši. Postal je bleščeča kulisa za tiste, ki merijo svoj uspeh v dolžini jahte in številu odprtih steklenic dragega šampanjca. Največja zabloda, ki jo turistični delavci vestno širijo, je, da potrebujete lastno plovilo ali vsaj 500 evrov za dnevni najem gumenjaka, če želite doživeti tisto pravo bogastvo hrvaške obale na Paklenih otokih. To preprosto ni res. Resnica je bolj umazana, bolj znojna in neprimerno bolj pristna. Ljudje mislijo, da so ti otoki rezervirani za elito, medtem ko v resnici najboljši kotički ostajajo tistim, ki so pripravljeni stopiti z utrjenih poti in se ne bojijo vonja po dizlu in soli na starih barkah.

To sem se naučil na težji način pred leti, ko sem kot mlad novinar stal na rivi v mestu Hvar z zadnjimi desetimi evri v žepu. Opazoval sem gliserje, ki so rezali valove proti arhipelagu, in se počutil izključenega iz zabave. Ko sem že skoraj obupal in se hotel vrniti v svoj poceni apartma nekje v hribu, me je za rokav pocukal star možak z obrazom, ki je bil videti kot zemljevid razpokane zemlje v dalmatinskem zaledju. Pokazal je na majhno, leseno barko, ki se je komaj obdržala na površju. Za ceno dveh kav me je odpeljal na otok Jerolim. Tam sem spoznal, da pravi luksuz ni v usnju na jahti, temveč v svobodi, da najdeš svojo skalo, kjer te nihče ne vpraša po rezervaciji mize.

“Morje je vse. Pokriva sedem desetin zemeljske oble. Njegov dih je čist in zdrav. Je neizmerna puščava, kjer človek nikoli ni sam, saj čuti, kako življenje utripa ob njem.” – Jules Verne

Če pogledate proti obzorju, boste videli Paklene otoke. Ime ne izvira iz besede pekel, kot bi si mislili ob pogledu na nekatere cene v tamkajšnjih barih, temveč iz besede paklina. To je borova smola, ki so jo nekoč uporabljali za tesnjenje ladij. Ta zgodovinska nota je ključna. Hvar je bil vedno delovni otok, ne le igrišče. Danes, ko so potovanja po Balkanu od Albanije do Turčije postala standard za vsakega digitalnega nomada, se je prvobitnost nekoliko izgubila pod plastmi botoksa in filter kave za osem evrov. Toda Pakleni otoki še vedno dihajo. Če želite obiskati kraje, kot sta Sveti Klement ali Marinkovac, ne glejte oglasov za luksuzne izlete. Pojdite do malega pomola ob koncu rive, kjer so parkirane stare pasare in taksi čolni. Ti fantje vozijo po fiksnem urniku in za drobiž v primerjavi s tem, kar bi vam zaračunali v agenciji.

Hvar 2026 bo še bolj polariziran. Medtem ko se bogatstvo hrvaške obale prodaja na dražbi najvišjemu ponudniku, ostajajo možnosti za tiste z malo iznajdljivosti. Poglejmo si primerjavo. V Puli ali na Braču so stvari morda bolj dostopne, a Pakleni otoki imajo tisto magnetno privlačnost, ki jo je težko opisati. To ni Sveti Stefan v Črni gori, kjer je celoten otok postal zasebna lastnina hotela. Na Paklenih otokih je vsaj za zdaj obala še vedno javna. To pomeni, da lahko s taksi čolnom za 15 evrov pristanete na pomolu in se nato sprehodite poljubno daleč od dragih restavracij. Če ste v formi, razmislite o najemu kajaka. To je fizično naporno, sploh ko se popoldne dvigne maestral, a občutek, ko sami dosežete osamljeno plažo, kjer ni signala za telefon, je neprecenljiv. To ni izkušnja, ki bi jo dobili na Zlatnih Pjascih v Bolgariji, kjer je vse podrejeno masovnemu turizmu.

“Potovanje ni nikoli vprašanje denarja, temveč poguma.” – Paulo Coelho

Zdaj pa se poglobimo v en sam detajl, ki loči poznavalca od turista. To je zahodni rt otoka Jerolim. Ko stopite s taksi čolna, vas bo večina ljudi usmerila proti levi, kjer je urejena plaža in bar. Vi zavijte desno. Hodite po ostrem apnencu, dokler ne začutite, da se podplati vaših čevljev segrevajo. Tu skala postane gladka, skoraj bela. To je mesto, kjer so ljudje klesali kamen stoletja. Vonj borovcev je tukaj tako močan, da ga skoraj lahko okusite. Zrak je težak od soli in vonja po posušenih morskih algah. Ni glasbe, le ritmično butanje valov ob skale. V tem trenutku ste dlje od vrveža Hvara kot če bi bili na Lastovu ali v gorskem Žabljaku. To je tista tišina, ki jo iščejo ljudje, ko se odpravijo na aktivnosti v Črni gori, a jo tukaj najdete sredi najbolj oblegane turistične destinacije. Je ironično, a resnično. Največja osamljenost se skriva tik ob največji gneči.

Hvar v letu 2026 bo zahteval strateško načrtovanje. Pozabite na spontanost, če ne želite bankrotirati. Če primerjamo kulturno dediščino, bi lahko rekli, da Hvar ponuja toliko kot Pelesov grad v Romuniji ali starodavno jedro v mestu Peć, a z eno razliko: Hvar svojo zgodovino prodaja kot dodatek k nočnemu življenju. Tudi Priština ali Knjaževac imata svojo privlačnost, a nič se ne more primerjati z modrino morja, ko se sonce spusti nizko nad obzorje Paklenih otokov. Za tiste, ki si želite ogledati arhipelag brez najema jahte, je ključno naslednje: prinesite svojo vodo, prinesite svojo hrano in bodite na prvem čolnu ob osmih zjutraj. Ko se opoldne začnejo valiti množice, bodite vi že globoko v borovem gozdu, kjer edino družbo delajo črički.

Kdo naj nikoli ne obišče Paklenih otokov na ta način? Tisti, ki potrebujejo natakarja, da jim popravi senčnik. Tisti, ki ne morejo hoditi več kot pet minut po soncu. In tisti, ki mislijo, da je Balkan le ena velika zabava na plaži. To je surova narava, ki je bila le za silo ukročena za potrebe turizma. Na koncu dneva, ko se boste vračali v hvarsko pristanišče na tisti isti stari leseni barki, medtem ko vas bo pršilo po obrazu, boste vedeli nekaj, česar tisti na 40-metrskih jahtah ne bodo nikoli razumeli. Razumeli boste, da se duša otoka ne skriva v ceni najema, temveč v tistem prvem skoku v mrzlo vodo, ko ste na plaži popolnoma sami. In to je tisto, kar šteje, ne glede na to, ali ste na Hvaru, v Puli ali nekje sredi Balkana.